Čebele zmernih podnebij si, drugače kot njihove sorodnice v tropskih podnebjih, oblikujejo svoja gnezda v votlih drevesih, razpokah in drugje v zatišnih legah, ki jih varujejo pred neugodnimi vremenskimi razmerami in plenilci. Čebelarji jih gojimo v panjih.
Čebele živijo v organizirani skupnosti, ki jo imenujemo družina. V enem panju je v času največjega razvoja lahko do 60.000 čebel delavk, ena matica in približno 1.000 trotov.
Delo vseh čebel z izločanjem feromonov uravnava matica, katere glavna naloga je, da leže jajca. Matica se ne prehranjuje sama, ampak jo hranijo čebele. Ali se bo izlegla iz čebelje ličinke delavka ali matica, je odvisno od prehrane v stadiju ličinke. Sprva so vse ličinke hranjene z matičnim mlečkom - izločkom posebnih žlez zelo mladih čebel, ki hranijo čebelje ličinke. Po treh dneh začnejo čebele ličinke, ki bodo postale čebele delavke, hraniti s cvetnim prahom in medom. Ličinke, iz katerih se bodo razvile matice, pa še naprej hranijo z matičnim mlečkom.
Za večino opravil v panju skrbijo čebele delavke. Za čebele je splošno sprejeto mnenje, da je delitev opravil v družini povezana s staranjem.
V panju je tudi nekaj trotov, katerih naloga je, da oplodijo matico, poleg tega pa čebele v njihovi prisotnosti intenzivneje nabirajo nektar in gradijo satje. Troti so v panju samo v času rojilnega razpoloženja, sredi poletja (tam okrog začetka, sredine julija) pa jih čebele zmečejo iz panja, saj jih ne potrebujejo več.
Kranjska čebela, tudi kranjska sivka ali kranjica (znanstveno ime Apis mellifera carnica), je avtohtona čebelja rasa, ki se je razvila na območju današnje Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore … Trenutno je za italijansko čebelo druga najbolj razširjena čebelja rasa medonosne čebele na svetu.
Na oprsju ima rjavkasto sive dlačice, obročki na zadku so temni s svetlejšimi pegami na prvem in drugem obročku. Za kranjsko čebelo je značilna skromna poraba zimske zaloge hrane, ker prezimuje v manjših skupnostih.
Njen spomladanski razvoj je buren in družina se hitro toliko razvije, da je sposobna za izkoriščanje paše. Na zmanjšanje paše v naravi se prilagodi z zmanjšanjem obsega zaleganja.
Za našo čebelo je značilna tudi večja sposobnost orientacije. Je tudi dobra graditeljica satja in ni znana po intenzivni propolizaciji. Izrazitejša kot pri drugih rasah je v sodobnem čebelarjenju nezaželena nagnjenost k rojenju. Ta se kaže v daljšem rojilnem obdobju in v večjem številu rojev v sezoni. Posebna prednost kranjske sivke je tudi mirnost.
Kranjska čebela je v Sloveniji zaščitena rasa in čebelarjem ni dovoljeno vnašati drugih čebel.
Med koristmi, ki jih imamo od čebele, je na prvem mestu ekonomski pomen opraševanja kmetijskih kultur. Narava nagrajuje čebele za njihovo delo z medičino in cvetnim prahom ter tako omogoča njihov razvoj in obstoj ter razširjanje rastlinskih vrst. Najpomembnejše so za opraševanje sadnega drevja, saj oprašijo kar 70-80 % cvetov.
Vlogi čebel kot opraševalk se lahko zahvalimo za izjemno biološko pestrost v naravi. Vrednost opraševanja je od 15-krat do 30-krat večja, kot je vrednost vseh čebeljih pridelkov skupaj.
